21. Arhiv, dve nagradi na festivalu Magdalena aprila 2000, 18.4.2015

Tokrat sem spet malo brskal po arhivu. Ko sem leta 2000 končno ostal brez študentskega statusa in po večkrat preloženi dolžnosti služenja vojaškega roka, sem se moral (!!!) ( tudi zapor žal ni bila opcija) odločiti da odidem na služenje državi. Bilo je ravno takrat ko sem poslušal Trickya. Več o Trickyu lahko preberete tu: http://en.wikipedia.org/wiki/Tricky_(musician) Black steel je bil pravi komad, kjer govori o  letter from the government… https://www.youtube.com/watch?v=9ZJTM03UByU

got a letter from the government the other day
Opened it and read it, it said they were suckers
They wanted me for their army or whatever
Picture me givin’ a damn, I said, never
Read more: Tricky – Black Steel Lyrics | MetroLyrics

Na Trickyevem koncertu sem bil par let nazaj v Kinu Šiška.

Odločil sem se da grem na civilno služenje. In sem šel. V Dom starejših občanov v Ajdovščina. 6 mesecev. Ob 7h smo začeli vsaki dan, ob 15.15 h sem bil že v knjižnici in študiral za zadnji izpit kemije ki mi je ostal na faksu. Domov sem hodil z avtobusom ob 18h, nekaj pojedel in spet za knjigo. Sprva sem bil  dodeljen v kuhinjo. 3 nepozabnih mesecev. Super je bilo. Dosti sem se naučil, dan je šel zelo hitro mimo. Krompirji so bili vedno vsi enako okrogli. Glavni kuhar me je imel rad in res smo se fajn razumeli ( še zdaj jih včasih obiščem). Po 3 mesecih sem zaprosil za “prekomando” in sem postal vrtnar.  Časa je bilo dovolj da sem vmes lahko prebral še knjigo  Alberta Moravie, ki sem jih takrat požiral in jo našel v zapuščeni knjižnici na podstrešju doma.

Z drugimi sovojaki smo bili pravi kolegi.  Imeli smo svoje prostore, svojo klubsko sobo, dosti je bilo zajebancije, smeha in norčij. Osebje in stanovalci so nas imeli zelo radi. Ni bilo dela, ki se ga ne bi poprijeli. Z Boštjanom Čargo sva postala prava prijatelja in po dolgih skupnih dnevih ( Boštjan je zaradi mavca na nogi, celo spal v domu) sva prišla na idejo da se prijaviva na natečaj festivala   vizualnih komunikacij Magdalena ( http://www.magdalena.org/) ki je,  tisto leto potekal drugič zapored. Eden od ustanoviteljev festivala je bil dober prijatelj Oliver Vodeb, ki sedaj vodi drugi, še bolj radikalen festival:  http://www.memefest.org/.

Najprej sva formalno uredila ime ekipe: Jaki klub DSO.  Jaki zato – ker nas je tako klical eden od stanovalcev, nemesto vojaki ( jaki). Ideje sva vrgla na papir. Napravila bova razglednice iz Doma starejših občanov. Ker sva hotela napravi malo starinski efekt, sva uporabljala ČB film, razvit na barvni način. Potrebno je bilo še naše glavne igralce pripraviti da so odigrali glavno vlogo. Fotografiral sem en cel dan in iz tistega sva potem izbrala del fotografij, ki jih je nato Gregor Marjan Humar v njegovi tiskarni, laboratoriju al kar je to že takrat to bilo, obdelal ( po moje v kakem Corelu 3 ali 4, sam sem takrat komaj znal napisati tekst v Wordu). Fotografije sva natisnila, ter jih nato odnesla  v Ljubljano na sedež festivala.

Potem sva šla z Boštjanom tudi v Maribor na samo otvoritev. Bila je v pekarni. Brez pričakovanj in zgolj zato da se malo družimo in smo skupaj. Spomnim se, da sem takrat nesel gor prodati tudi ene fotografije bandu Sleazy snails, ki je nastopal par dni prej v K4 v Ljubljani. Vesel sem bil, saj sem pokasiral honorar in spet sem imel za cigarete za kak teden…Ravno sva si z Boštjanom ogledovala razstavo in niti nisva vedela da sama prireditev ( razglasitev itd.) poteka v drugi dvorani….nakar so prileteli organizatorji do naju in naju hitro zvlekli v drugo dvorano, mimo velike množice  do prvih vrst. Sva vprašala zakaj to, pa so rekli da sva zmagala v dveh kategorijah in da greva ob razglasitvi na oder. Nisva verjela, zato tudi govora nisva imela pripravljenega. Na oder sva šla dvakrat. Boštjan je še nekaj povedal na odru, jaz pa sem jeclal kot neki tepček.

Zmagala sva v dveh kategorijah. Drugi tiskani oglasi, razglednice iz Doma upokojencev, ter posebna nagrada: tema Potolaži Slovenca.  Bon za tiskarske storitve, vikend paket za 2 osebi ter razstava fotografije na 100 oglasnih mestih po celi Sloveniji ( nad WC pisoarjih ) No super. Mojo fotografijo bodo gledali moški,  ko bodo ….. No super. Boštjan je takrat izpogajal preko agencije da sva sama izbrala lokale. In potem sva lulala po različnih lokalih in vedno prišla vesela in ponosna iz male potrebe. Keš bi takrat prišel dosti bolj prav. Večer je bil potem še pester, po pravici se pa niti kaj dosti več ne spomnim. Vem, da so igrali eni Modeli ( Iz ZDA) z veliko začetnico in vem tudi da so takrat po tistem vsi v Sloveniji na široko začeli uporabljati besedo, frazo “model”. Spal sem z svojo punco pri prijateljih v Mariboru, Boštjan pa mislim da tisto noč ni spal. Čez par dni sva bila v vseh največjih medijih po Sloveniji, klicali so nas iz RTV, sam žal sva morala odslužiti državi in se vrniti v najin Dom upokojencev.

Zanimiva izkušnja. Potem kasneje sva šla tudi na neke razgovore. Službe nisva dobila. (Boštjan je vsaj vedel razliko med .tif in .jpg). Po pravici povedano si jo takrat tudi nisem želel in prav je, da naju je takrat pot zanesla drugam. Takrat je bilo najbolj važno da sem imel film v fotoaparatu, kak tolar za cigarete in za razviti film in da je bila v bližini kaka dobra muzika in koncert.

Oprema: NIKON F801, AF Nikkor  35-70mm 3,3-4,5 Film: Ilford HP, 400 ISO, črno belo, C41 process.

Fotografije: Klemen BIZJAK ( Jaki klub DSO)

Obdelava: Boštjan ČARGO (Jaki Klub DSO), Gregor Marjan HUMAR & ekipa njegove tiskarne

 

 

 

 

Lenko


Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *